Skrivnosti tete Pehte

Vsi najbrž veste, kdo je teta Pehta, kajne? Pa da je znala včasih kar malo grdo gledati in je bilo potem težko verjeti, da ima v resnici zlato srce. No, in teta Pehta je vedno rekla, da za vsako bolezen rožca raste. In četudi mogoče ni čisto tako, pa je narava vendarle tista, h kateri bi se morali obračati pogosteje, kot navadno se.

Da si teto Pehto malo vzamem za zgled, sem se odločila prejšnjo jesen. Pri mojih starših je bila nekoč gredica za zelišča, ki pa smo ji vse preveč dopustili, da je šla “gremo mi po svoje” 🙂 Samovoljna meta si je prilastila velik del, leseni “plot”, ki jo je podpiral, pa se je tudi začel držati precej klavrno. In sem mojega iznajdljivega atija prosila, če bi se dalo v zvezi s tem kaj urediti. In vam moram reči, da se je zadeve lotil skrajno resno! Očitno je temu botrovalo njegovo navdušenje nad tem, da se bom jaz začela “ukvarjati s holtikulturo”, kot je rekel. Pa mi je uredil gredico kot iz škatlice, leseni “plot” pa je zamenjala čisto zaresna, s kamni zidana “škarpa”. Saj veste o čem govorim, kajne? Si potem lahko mislite, da letošnjo pomlad ni bilo najmanjših šans, da bi na mojo “holtikulturo” pozabila. No, če bi že bile šanse, si pa definitivno ne bi upala, ker je moj ati še vedno moj ati in bi mi z lahkoto prvič v življenju navil ušesa 🙂
Torej… Sadike iz vrtnarije. Pa tiste od mami. Pa sadike od prijaznih sodelavk. In tiste “nafehtane” od vseh mogočih poznanih in znancev poznanih ljudi. Gredica je dobivala vedno lepšo podobo, ko je vse začelo rasti in cveteti pa jo je bilo res veselje pogledati. (Govorim o tistih dnevih, ko je bilo vse “opleto” 🙂 )
In ne morem vsega napisati kar danes, ne? 🙂 O tem, kako sem kuhala sokove in delala sirupe. Pa nabirala ognjič iz katerega bi naj nastalo mazilo. Obljubim pa, da bo o tem kaj več v prihodnjih prispevkih. Danes, za popotnico do tja, pa ena reč, ki sicer ni z moje gredice (niti ni zrasla na mojem zeljniku, ker jo večina najbrž pozna), bo pa mogoče komu prav prišlo, da vas nanjo spomnim  v tem prihajajočem jesenskem času, ki nam z velikimi porcijami dežja res ni preveč naklonjen v smislu izogibanja se smrkanju, kihanju in kašlju. Zato sem vam pripisala recept za sirup, ki ga en, dva, tri pripravite iz ingverja, ki velja za eno od boljših rastlin za krepitev imunskega sistema
RECEPT:
pest ali več olupljene in na kocke narezane korenine ingverja20140824_115916
dve limoni, ki jih skupaj z olupom narežemo na rezine
med; toliko žlic, da prekrije ingver in limone
– steklen kozarec s pokrovom
Ingver in limone (dobro bi bilo, če so limone iz kakšne ekološke pridelave ali pa jih dobro umijte!) narežemo in jih položimo v kozarec. Dodamo toliko medu, da prekrije vse sestavine. Pustimo nekaj dni, vmes lahko sestavine premešamo, da vsaka od njih naredi svojo “čarovnijo”. In tako dobimo sirup, ki ga lahko z žličko zaužijemo vsak dan in s tem pomagamo svojemu imunskemu sistemu, da bo močnejši in odpornejši proti vsem tegobam, ki jih zna jesensko vreme prinesti s seboj. P.s. Naštete količine sestavin so za velikost kozarca, ki je na sliki.
Am, a sem povedala, da je sirup pravzaprav zelo okusen? Če komu ne odgovarja, pa si lahko ingver preprosto prelije z vrelo vodo in tako boste dobili čaj, ki je res odličnega, svežega okusa, telo pa vam bo zanj hvaležno tudi zaradi njegovih zdravilnih učinkov.
Pa veliko uspeha pri pripravi obojega!
(Skupno 16 obiskov, današnjih obiskov 1)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja